Festival Borštnikovo srečanje

Nahajate se na arhiviranem spletnem mestu 54. Festivala Borštnikovo srečanje - za obisk aktualnega spletnega mesta, kliknite tukaj.

54. Festival Borštnikovo srečanje

14.—27. oktober 2019 | Maribor, Slovenija

Skok na vsebino // Skok na meni

Festival Borštnikovo srečanje - Uvodna stran

54. Festival Borštnikovo srečanje


Nedelja, 27. oktober 2019

Eichmann v Jeruzalemu

Refleksija

Eichmann v Jeruzalemu <em>Foto: Martin Emeršič</em>
Foto: Martin Emeršič

Uprizoritev razdeljena na dva dela se v svojem nastavku naslavlja na istoimensko knjigo znane filozofinje Hannah Arendt in tako gledalca vodi v preizpraševanje "banalnosti zla". Le-to je predstavljeno v formi, ki je rednim slovenskim gledališkim obiskovalcem sedaj že zelo dobro poznana. Jernej Lorenci s svojo avtorsko ekipov avtorskih projektih raziskuje pokrajine (ne)gledališke pripovedi (nazadnje v našem prostoru z mednarodno koprodukcijo Pogovori o ljubezni v SNG Drama Ljubljana). V tem raziskovanju si gledalec ne more kaj, da ne bi že pred ogledom predstave začrtal določenih pričakovanj: odprt pretok med odrom in avditorijem (luč v dvorani, odsotnost četrte stene) ter s tem povezana polperformativna igra; preizpraševanje problematike v nelinearno strukturiranem načinu, ki bi v prvi plan postavljal fabulo kot vodilo gledalčeve pozornosti; odstiranje metaplana uprizoritve ter omogočanje uvida v zaodrje in proces dela na uprizoritvi; trajanje in relativno statična mizanscena kontekstualizirana skozi forum igralcev. Eichmann v Jeruzalemu vsa ta pričakovanja potrdi in zadosti že v prvih nekaj minutah, a kot celota ne uspe preseči lastne banalnosti.

Prvi del se osredotoča na naslovni lik, ki ga nemo na obrobju mize, za katero sedijo igralci, uteleša Frano Mašković. Figura se postopoma spreminja v simbol, svarilo in opomin, ki ga neposredno naslavljajo ostali igralci v svojih prizorih, na znakovni ravni se Eichmannu približujejo z nadevanjem okroglih očal, ki se skozi uprizoritev vzpostavljajo kot nekakšen atribut obtoženega. Vrstijo se prizori, ki se osredotočajo na proces sojenja, velik del materiala pa izhaja tudi iz dokumentarnega filma Clauda Lanzmanna Shoah. Čeprav se uprizoritev prične odprto, z naslavljanjem procesa dela ter same dejanskosti predstave, s čimer vzpostavlja izredno efektivno distanco do obravnavane tematike in lastno pozicijo v njej, je postopek v mnogih prizorih vživljanje igralcev v posamezne prizore. V samem nastavku in poteku uprizoritve se zdi, da ravno ti prizori ne uspejo pri gledalcih izzvati emotivnega odziva, veliko bolj funkcionalni so tisti, v katerih je snov dramaturško oddaljena, igralski aparat pa kar se da transparenten. Čustvovanje je prepuščeno gledalcu. V tem denimo še najbolj izstopa prizor intervjuja s frizerjem (Pjer Meničanin), ki govori po nareku Katarine Bistrovič Darvaš. Ravno slednja se s stoičnostjo svojega izraza, na katerem ne skuša ilustrirati empatije ali groze, kaže kot najsilovitejša prezenca prvega dela. Prav tako je prvi del uprizoritve najmočnejši v trenutkih, ko je najbolj gledališki. Najsi bo to, ko poantira določene prizore s subtilnimi lučnimi spremembami ali ko se igralci iz mize premaknejo v prostor. Navkljub poudarku na besedi, v uprizoritvi je marsikatera vsebina iz pripovedi podana skozi pesem, ki se prav tako kaže gledališko učinkovitejša, in pa poudarku na pripovedi, je vsebina za gledalca najbolj živa in boleča, ko je uprostorjena.

Iz tega nastavka se pričenja drugi del, ki je v prostoru in tempu veliko bolj razgiban, vsebinsko pa se prestavlja na "domača tla", koncentracijsko taborišče Jesenovac in sojenje Andriji Artukoviću. Material je posledično veliko bolj avtorski in ponuja nekaj izjemnih posameznih prizorov. V prvi vrsti je tu gotovo Dado Ćosić ("če bi Dado živel v drugi svetovni vojni, bi najverjetneje bil usmrčen, ker je Dado Srb in peder"), ki v svojem prizoru razlaga o lakoti. Prav tako izjemno zanimive prizore ustvarita Mia Melcher in Lucija Šerbedžija. Bližina materiala igralcem omogoča bolj dramske kreacije, ki vseeno ostajajo spoštljive do vsebine in imajo določen učinek na gledalca. Vendar se ob sklepu uprizoritve, ki je po vsebini zagotovo ena izmed najbolj temačnih predstav, ki jih je v zadnjem času režiral Jernej Lorenci, ne moremo izogniti občutku, da bi bilo zlo potrebno uprizoriti in ne le o njem pripovedovati.

Ravno iz teh razlogov se tudi zbuja pomislek, čemu je bila uprizoritev uvrščena v spremljevalni program Borštnikovega srečanja (pri čemer se je igrala še pred uradno otvoritvijo, čemur lahko pripisujemo tudi ne ravno polno dvorano). Po eni strani je jasno, da je Zagrebačko kazalište mladih redni gost na domačih odrih in vedno ponuja zanimive vsebine (v lanskem letuna festivalu uprizoritev Črna mati zemla režiserke Dore Ruždjak Podolski). A če je namen uvrstitve predstavitev dela slovenskih režiserjev, se zdi smiselno vprašati, zakaj namesto Eichmanna nismo dobili priložnosti videti dela, ki ga v širšem smislu poetike ne moremo videti v domači produkciji (denimo v nemškem prostoru izjemno odmevne in v našem že dalj časa odsotne Mateje Koležnik). Ti pomisleki pa se na žalost najverjetneje začnejo in končajo pri denarju.

 

Jaka Smerkolj Simoneti


Iskalnik