Esenca v minuti

Razmislek o moči enominutne drame

Zvok sekundnega kazalca, ki se premika po številčnici. Vsak izmed udarcev me potisne globlje v zamaknjenost tiktakajoče ure, ujete znotraj ponavljajoče se minute drame. Ženska pred nami zre v krožnik. Začeti bi morala prizor, pa ga še ne more. Minuta se odšteva. Vemo, vsi vemo, da nekoga čaka in vemo, z gotovostjo teže kazalca vemo, da ne bo prišel. Presedem se. Čakam. Prizor se ne začne in minuta traja. Ženska se zdrami, na mizo razloži krožnike in se usede. Pred vrati se pojavi druga postava, moški. Ni on tisti, ki smo ga čakali. Samo pričakovali smo ga. Moški si nalije viski. Razbije krožnik. Ženska zakriči – in on popusti. In jaz še kar čakam. Skrivaj pogledujem k vratom, ki niso več osvetljena. Ne vem, če čakajo tudi ostali. Ne vem, kaj točno čakam. Da pričakovana nikoli ne pride. Da se minuta začne ali izteče, da svoje trajanje vzame nazaj v šestdeset sekund, ki smo ji jih enkrat določili.

Drama Stefana Milenkova Odprite vrata! se prebere v manj kot minuti in je dolga le slabo stran. Tudi uprizoritev študentov AGRFT dolžine petih minut ni presegla. Kljub temu pa v meni odmevanje sekundnega kazalca še kar utripa, ko je doživetje drame že dolgo za mano. A zakaj? Zakaj še dan po pretresljivi minuti razmišljam o kriku ženske, ki je strmela v vrata, večino celovečernih dram pa mi v nekaj urah zdrsi iz misli?

"Najprej sem se moral odločit, ali bom pisal impresijo, ekspresijo ali dialog," pravi Nejc Potočan, drugonagrajeni avtor. Torej gre za impresije, ujete bežne trenutke, za ekspresije, kratke pretresljive utripe notranjega sveta in, če dodam še primer tretje nagrajene drame Ajoša Lovrića Krapeža, tudi za slike, skoraj filmsko opisane prizore. Dve od treh dram dialoga praktično nimata. Vse besede so prenesene na preprosta in jasna dejanja – torej v minutni drami dialog postane vrstica, peščica besed. Ni videti niti potrebe po tem, da bi bili liki jasno označeni ali dobesedno izrisani – že zgolj slutnja zadostuje, da moški in ženska zaživita, dobita preteklost in prihodnost ter nam (in avtorju) nevidno polno psihološko ozadje.

Minutna oblika drame, ki je na videz preprosta in lahkotna, s svojo skromnostjo v polje dramatike tako prinaša jasno jedrnatost, ki je nismo vajeni, a je zelo dobrodošla. Sodeč po formi bi jo lahko primerjali z mestom, ki ga v poeziji zaseda haiku. Gre za zlitje esence v en stavek, v par akcij, v minuto, ki znotraj šestdesetih sekund vzpostavi lastno trajanje in od realnosti neodvisno življenje. Podobe so močni, skoraj statični kadri minimalistične estetike. Minutna drama se tako gradi na vtisih, slikah, krikih. Na ponavljajočih se korakih gor in dol, na preprosti gesti odpiranja vrat, na premiku krožnika, enem samem kriku, pogledu, šepetu … na dotiku dlani.

En sam kazalec – najmanjši, najtanjši – je tisti, ki se nenehno premika, ki nenehno zbuja pozornost in vzpostavlja napetost. Ves fokus je na detajlu. Morda je ravno to tisto, kar minutno dramo naredi tako drugačno (ne boljšo in ne slabšo!) od daljših oblik.

 

Urša Majcen