Minutne drame

Teksti, nagrajeni na natečaju Minutnih dram

Na Borštnikovem srečanju smo bili priča uprizoritvam treh minutnih dram, ki so zmagale na mednarodnem študentskem natečaju Minutna drama, ki ga je v začetku leta razpisala UL AGRFT.

Sobota.

19. 10. 2019.
Nekaj minut do devetih.
Mala dvorana Drame SNG Maribor.
Nabito polna.

Vroče je.
Čakamo.
Na odru igralka. Tudi ona čaka. 
Pogovor gledalcev. Glasen. Veder.

Dvorana se še bolj polni. Kam?

Še bolj vroče postaja.
Še vedno čakamo.
Še vedno se pogovarjamo.
Tudi igralka še vedno čaka.
Ona se ne pogovarja.

Devet.
A začnemo?
Ne?
Prav.

Bomo še malo čakali.
Tudi igralka bo še malo čakala.
Se bomo še malo pogovarjali.
Tudi avtorji minutnih dram se pogovarjajo.
Tudi oni čakajo. Kako čakajo? Tako kot mi? Ali malo bolj čakajo?

Nekaj minut čez devet.
Luči se začnejo ugašat.
Začelo se bo.
Pogovori potihnejo.

Suspenz.

Luči se že skoraj ugasnejo.
Zdaj bo.

Nekaj se sliši.
Hojo. Več ljudi.
V dvorani nemir.
Luči se prižgejo.

Igralka še vedno čaka.

Dvorana polna.
Še bolj se napolni.
Z leve vstopi šestnajst študentov iz Rusije z mentorico.
Ni prostora.
Na tla. V prvo vrsto.

Še nekaj minut čez devet.
Začnemo?
Začnemo.
Sigurno?
Ja.

Luči se začnejo ugašat.

Magija.

… ena …

(Jedilnica z jedilno mizo in štirimi stoli. Na desni strani so na stežaj odprta vhodna vrata. Na levi strani so vrata, ki vodijo v kuhinjo. ŽENSKA vstopi z leve strani in postavi tri krožnike na mizo. Usede se za mizo. Gleda proti vhodnim vratom. Vstopi MOŠKI. Pogleda žensko, a ta ne odmakne pogleda od vrat. Moški se obrne, zapre vhodna vrata in vstopi. Sezuje čevlje in svoj plašč obesi na obešalnik poleg sebe. Še enkrat pogleda žensko. Nato se odpravi proti mizi. Z mize vzame en krožnik in ga odnese v kuhinjo. Ko moški vstopi v kuhinjo, ženska vzame krožnik, ki stoji pred njo. Postavi ga na isto mesto, na katerem se je prej nahajal krožnik, ki ga je moški odnesel v kuhinjo. Ženska vstane in se odpravi proti vhodnim vratom. Ponovno jih odpre in se vrne na svoj sedež. Nato se iz kuhinje vrne moški. V roki ima kozarec ruma. Zagleda najprej krožnike na mizi, ki so zdaj postavljeni drugače, in nato še odprta vrata. Pijačo postavi na mizo in se odpravi proti vratom. Vrata ponovno zapre. Nato se vrne k mizi in se usede naravnost nasproti ženske. Gleda jo in pri tem naredi požirek ruma. Ženska še naprej strmi v vrata. Ponovno vstane, se odpravi proti vratom in jih odpre. Nato se vrne nazaj na isto mesto, kjer je sedela prej. Moški pije svojo pijačo. Nato vzame krožnik, ki ga je pred tem ženska premaknila, in ga jezno postavi nazaj pred njo. Krožnik se razbije na pol. Moški nato ponovno vstane in se odpravi proti vhodnim vratom.)

ŽENSKA: Pusti! Vrnila se bo! Vem, da se bo!

(Moški vrata zapre in se vrne k mizi. Ponovno se usede nasproti ženske in jo prične gledati. Tokrat ga pogleda tudi ona. Zreta drug v drugega. Čez nekaj časa moški povesi glavo in zajoka. Vzame krožnik, ki se nahaja pred njim, in ga postavi na isto mesto, na katerega je pred tem krožnik postavila ženska. Moški potem vstane in vrata odpre.)

Aplavz.
Priklon.

Tišina.

… dva …

Z desne dva študenta s Hrvaške.
Vsak s tekstom v roki.
Razdelita si vlogi.

USLUŽBENKA: Ja?
TIP: Jaz se opravičujem ampak ... vzel bom eno znamko...
USLUŽBENKA: ... 20 centov.
TIP: Veste... Jaz ... zelo mi je žal, ampak prišel sem.... prišel sem vas oropat...
USLUŽBENKA: Kar mirno gospod. Velja! Samo mirno. (Meče denar na kupe). Samo brez nasilja.
TIP: ... Zakaj denar? Nočem denarja! Samo eno znamko...
USLUŽBENKA: Ne morem... Ne moram vam dat samo znamke, ne bodo mi verjeli, da ste me oropal samo za eno znamko. Rekli bodo, da sem jo jaz ukradla... lahko vam jaz posodim teh 20 centov, če hočete?
TIP: Nočem tvojega denarja! To je rop!

Nadaljevanje uprizoritve.
Improvizacija.
Na oder pridejo še trije študentje s Hrvaške.
Konflikt.
Nekaj glede spoštovanja slovenščine.
Komično.
Igralec strga tekst.
Zaboli.

Konec.
Aplavz.

Pavza.
Rusi potrebujejo pripravo.
Tistih šestnajst študentov zapusti dvorano.
Čakamo.
Ne tako dolgo kot prej.

… tri …

Vstopijo igralci.
Postavijo se v vrstno. S hrbtom proti nam.
Eden je izjema. V rokah ima tekst. Gleda proti publiki. Gleda mentorico.
Znak. Lahko začnejo.
Glasba. Glasna glasba.
Oni gibajo.
Fizično gledališče.
Izjema bere tekst.
Glasba. Glasna glasba.
Oni gibajo.
Fizično gledališče.
Izjema bere tekst.
Glasba. Glasna glasba.
Oni gibajo.
Fizično gledališče.
Izjema bere tekst.

Aplavz.

Pavza.

***

Pogovor.

Mojca Redjko: Jaz bi želela samo opravičiti hrvaško ekipo in pojasnit, da je dvajset minut pred predstavo danes zgodila ta poškodba, ki je pomenila velik napor … v teh minutah so se morali odločit, kaj bodo naredili, kako se bodo rešili in vmes ni bilo dovolj časa …

… če bi jih majčkeno počakali na začetku, da oni predihajo … /…/ … skratka opravičujem odsotnost, ker so tekli zdaj na urgenco, reševat to nogo. Pa saj bo vse v redu. Torej prisotni so ostali. Režiserji in avtorji.

Zdaj pa res – pogovor.

Kako in zakaj je nastala vaša minutna drama?

Stefan Milenkov je povedal, da je njegova minutna drama najprej nastala kot naloga, ki jo je moral napisati za faks. O njej ni veliko razmišljal. Navodilo je dobil v torek, oddati jo je moral v četrtek in nad njo ni bil najbolj navdušen, nekaj je pač moral napisat. Motivacija za pisanje je bila prav to, da je moral imet nalogo narejeno, šele kasneje se je spremenila v to večjo stvar. Navodilo za nalogo je zahtevalo, da mora eni straninapisati neko zgodbo in pri tem uporabiti dva lika in eno repliko. Dela se je lotil tako, da si je pred pisanjem ustvaril celotno zgodbo, torej je razdelal ozadje dramskih likov in dogajanje pred začetkom prizora ter imel s tem že večji del narejen. Ostalo mu je samo še to, da dokonča zgodbo.

Jernej Potočan: Lotil sem se pisat … se pravi … tako, ko vidiš omejitev – ena stran teksta in to mora bit neka zaključena drama – sem se takoj začel spraševat, kaj bo zdaj to … neka kratka impresija, bo to zdej drama s konfliktom al bo … v tem smislu, kako se tega lotit in pač mi je bilo takoj jasno, da si moram neke meje postavt in sem se recimo na začetku odločil za neko psihologijo likov. /…/ Čist tehnično gledano … usedel sem se, napisal deset minutnih dram in potem tisto, ki mi je bila najbolj všeč, razvijal še naprej.

Aljoša Lovrič Krapež: Jaz sem v prvem letniku moral napisat domačo nalogo, vaja je bila – prizor s samo eno repliko, neki takega – in sem gledal gospoda Housa na televiziji, ki je rezal v neko maternico in je neka roka ven pogledala, tako da sem pol zelo nesramno si sposodil to in napisal to domačo nalogo in čez eno leto sem se vrnil nazaj, ko je blo treba oddat to minutno dramo, jo preuredil in vrgel ven to eno in edino repliko.

Ste si predstavljali, kako bi lahko bila vaša minutna drama uprizorjena?

Stefan Milenkov je bil nad uprizoritvijo svoje drame zelo nadušen. Predstavljal si je, da bo 15-krat slabše, kot je bilo. Zelo zelo zelo je bil zadovoljen z uprizoritvijo.

Jernej Potočan: Načeloma, ko se lotim pisanja teksta, nimam odra v glavi, kar naj bi blo neko vodilo sicer … da si predstavljaš, kako bi to zgledalo na odru. Tako da v bistvu do danes nisem velik razmišljal o tem, kako bo uprizorjeno besedilo. Danes sem pa potem seveda za potrebe pogovora še enkrat preletel tekst in pač sem si mal začel predstavljat in ko sem bral še enkrat po ne vem treh mescih, sem ugotovil, da, ko sem pisal, je neka moja vizija bla, da je tekst duhovit. V bistu pa ta duhovitost se je skrivala predvsem v didaskalijah se mi zdi no .. ko pa sem bral to se mi je zdel, da te duhovitosti nisem tako jasno izpisal in sem se najbolj bal, da tekst ne bo izpadel duhovit. Tako da moje vizije so se zelo držal, treba je priznat, blo je res duhovito in komično tko da … drug pristop, ampak so vizijo zadel.

Aljoša Lovrič Krapež: Jaz, ko sem slišal, da bo to uprizorjeno, sem bil res tko: "no, dej da vidim, kaj boste nardil" /…/ Meni je bilo res blazno dobro, se mi zdi, da to neko esenco, idejno esenco tega, kar sem pisu in kar mislim, da ima teks, je blo tuki razgrnjeno pred nami … drugače pa res ne znam odgovort na to … jaz si sploh nisem predstavljal, kaj bo… če bi blo narejeno tako, kot je zapisano, bi bilo zelo čudno, pomojem.

Kako ste režiserji pristopali k režiji dram?

Živa Bizovičar: Men se je zdel ključno, da postavimo ta tekst na oder, se mi je zdel blazno uprizorljiv in kvaliteten. Glede na to, da je to prva uprizoritev, nisem čutla neke želje po nekem spreminjanju in dodajanju, ampak sem želela ohrant celoto, tekst, kakršen je, ker je močen in ga preprosto podat na oder. Zlo smo se držal teksta, nismo želel razvijat, dodajat stvari, ampak smo probal videt to bistvo in ga nekak izluščit.

Ekaterina G. Nikolajeva, mentorica in režiserka uprizoritve, ki so jo pripravili Rusi, je odgovorila, da teksta, ki so ga dobili oni, ni bilo mogoče imenovati dramaturgija. Besedilo naj bi bilo bolj podobno scenariju za film kot dramskemu tekstu. Nima dialoga, nima konflikta, nima vsebine … to naj bi bilo bolj podobno filmu kot gledališču.Odločili so se, da ne bodo ilustrirali, ampak so izhajali iz atmosfere teksta, iz teme. Odločili so se, da bodo zelo previdno in pazljivo ravnali s tekstom. Zanimivo je morda izpostaviti še to, da so se pri uprizoritvi odločili, da bodo zgodbo povedali s perspektive tistega, ki je v trebuhu.

Hrvati so na urgenci.

Aplavz.

 

Na blogu objavljamo zmagovalne tekste.

1.
Stefan Milenkov, Fakulteta dramskih umetnosti Univerze Cirila in Metoda Skopje (MK)
Odpri vrata!
Uprizoritev UL AGRFT

2.
Jernej Potočan, UL AGRFT
Ostali smo brez prijateljev, zbirali smo znamke
Uprizoritev ADU Zagreb (HR)

3.
Aljoša Lovrić Krapež, UL AGRFT
Ura anatomije
Uprizoritev Akademija za igro Ruskega gledališkega inštituta GITIS, Moskva (RU)

 

Vsi teksti so objavljeni tudi na spletni strani UL AGRFT: https://www.agrft.uni-lj.si/en/projects

 

Helena Šukljan