Stojiš z vsem, kar imaš, za tem, kar narediš

Odlomki iz pogovora po predstavi Požar

Predstava Požar je študentska produkcija IV. semestra UL AGRFT, ki je nastajala pod mentorstvom doc. Branka Jordana in izr. prof. Jerneja Lorencija.

 

Režija: Živa Bizovičar

Dramaturgija: Urša Majcen, Iva Štefanija Slosar

Zasedba: Gaja Filač, Klemen Kovačič, Klara Kuk, Gašper Lovrec, Lea Mihevc, Filip Mramor, Domen Novak, Ivana Percan Kodarin, Tina Resman, Jure Žavbi, Veronika Železnik

 

Gre za avtorski projekt po motivih Ionescove Plešaste pevke, od katere so se ustvarjalci med procesom oddaljili in ki se je nato po njihovih besedah "sama vrnila" v uprizoritev. Prostor in čas "angleškega večera" so prestavili v "slovensko kosilo". Pri tem so ohranili strukturo in cikličnost originalnega teksta ter nekatere njegove ključne elemente, na primer motive ujetosti v brezizhodno situacijo in totalne površinskosti, ki skriva globlje tragedije; poigravali pa so se tudi z absurdom in grotesko. Hkrati pa je njihov avtorski vložek ogromen. Like so iznašli popolnoma na novo, pri čemer so v veliki meri izhajali iz improvizacij in osebnih izkušenj ter ustvarjali tipično, a do kraja potencirano slovensko družino; znotraj strukture so vzpostavljali nove situacije; in posledično so seveda na novo zasnovali tekst, ki je (izhajajoč iz improvizacij) čisto izpisan ter dramaturško dodelan. Igralcem ponuja ogromno prostora, da resnično razvijejo svoje like, ki so jih na odru tudi brez izjeme odlično upodobili. Premišljena in natančna režija oblikuje uprizoritev v odlično predstavo, ki je kot kulminacija za ekipo zelo plodnega procesa tudi čudovita izkušnja za gledalce.

 

Pogovor z ustvarjalci sta vodili študentki dramaturgije Ela Božič in Manca Lipoglavšek. Objavljamo odlomke.

 

Manca: Preden je bila vaša predstava Požar, je bila Plešasta pevka. Kako ste prišli od Plešaste pevke do Požara?

Živa: Začelo se je tako, da sta nam mentorja v svoji odsotnosti naložila domačo nalogo, ki je trajala en teden, in mi smo morali Plešasto pevko prestaviti v slovenski prostor. Ko smo po enem tednu prišli do tega končnega produkta, smo ugotovili, da nas zagotovo bolj nagovarja kot sam tekst in da nam je to tudi precej zanimivo delati, potem pa smo se tega držali in razvijali naprej.

Filip: Iz uvodne didaskalije, ki je "angleški večer", smo mi potem naredili "slovensko kosilo".

[…]

Manca: Kaj pa je od Plešaste pevke ostalo v Požaru?

Živa: Ena stvar, ki je zagotovo ostala, je struktura, pa tudi interpretacija Plešaste pevke. Kar smo se pogovarjali, da Plešasta pevka je, se je v bistvu preneslo na Požar, na našo zdajšnjo produkcijo. […] Ena od glavnih misli, vzeta iz teksta, je ogenj, bolje posameznik, ki nima ognja, s čimer mislim na nek žar, ki je v človeku; potem pa smo s tega prešli na požar, ki je istočasno tudi dogodek, do katerega nikoli ne pride. Ti ljudje nikoli ne srečajo svojega ognja, nikoli ne pride do požara na odru, ampak se vsi vrnejo v svojo realnost in izstop nekako ni mogoč.

[…]

Tina: Potem se je zgodilo, naknadno, da se je Plešasta pevka skorajda sama od sebe vrnila v našo strukturo, zgodile so se ene povezave, da smo še sami potem čudno gledali: vau, a res je to tako podobno, in se je nekako izkazalo, da smo zgleda naredili neke dobre povezave.

[…]

Manca: Ste se veliko ukvarjali z ujetostjo? Zdi se mi, da je v uprizoritvi zelo prišla do izraza.

Klemen: Ja, veliko smo se ukvarjali z ujetostjo, pa tudi izpraznjenostjo, ki ji je v bistvu sorodna.

[…]

Manca: Igralci, kako pa ste oblikovali svoje like?

Domen: Pravzaprav smo pri tisti prvi enotedenski vaji izdelali družinsko drevo; določili smo "članstvo" v družini, glede na to družinsko drevo smo si naknadno razdelili svoje vloge. Eden je pristal z dedkom, drugi z otrokom ali s staršem, tu smo imeli res ogromno svobode. Za ta avtorski projekt sem zelo hvaležen šoli, predvsem mentorjema, da sta nam ga omogočila. Za študenta se mi to zdi odlična stvar, saj se ne moreš skrivati za ničemer; stojiš z vsem, kar imaš, za tem, kar narediš, to se mi zdi odlična izkušnja, za katero sem zelo hvaležen. Skratka, ja, imeli smo vso svobodo, pravzaprav smo lahko z liki naredili karkoli. Nihče mi ni recimo rekel, ti moraš biti pa puklast in tak pa tak, in smo se lotili pravzaprav tako, 'ajde, da probamo nekaj'. Nekateri so že od prve vaje vzpostavili nek lik, ki se je potem ohranil do konca in so ga držali čez celoten proces, drugi so ga pač našli kasneje in so se s tem dlje ukvarjali.

[…]

Klara: S prizorčki, ki smo jih improvizirali, smo potem sestavljali celoto.

Domen: Pravzaprav smo imeli določen čas, namenjen specifično razvoju likov.

[…]

Klemen: Jaz sem bil eden tistih, ki je bolj pozno prišel do lika, najprej je bil nekako zelo nedefiniran, splošen. V končni fazi strukturiranja, ko so se pojavili vsi ti krožniki in opravila, mi je to zelo pomagalo, ker sem imel praktične naloge in sem lik našel delno preko tega.

[…]

Ela: Edina lika, ki sta se nekako prenesla iz Plešaste pevke v Požar, sta v bistvu zakonca Smith, se pravi zakonca Kovač, ki sta ju upodobila Ivana in Klemen. Kako sta vidva kot igralca izhajala iz zakoncev Smith, sta se z originalnima likoma sploh ukvarjala …?

Ivana: Pa pravzaprav ne načrtno … Bilo bi veliko bolje, če bi se [smeh], ampak to je prišlo kasneje … Pri oblikovanju lika nisem izhaja toliko iz originalne gospe Smith, potem pa sem ugotovila, da je veliko povezave in prekrivanja.

[…]

Manca: Blazno zanimiv se mi zdi lik Aje, ki ga je odigrala Gaja. Kako si se ti lotila tega lika, sploh njene tragičnosti?

Gaja: V bistvu sem bila ena od tistih, ki ni točno vedela, kako in kaj, edina oporna točka zame je bila, da sem otrok Ivane in Klemna. V bistvu je vse prišlo zelo spontano, zelo impulzivno. Spomnim se, bila sem enkrat na uri dramaturgije pri profesorju Lukanu in se je porodila ideja o tej smeri, v katero je Aja potem povsem zašla, nekaj sem poskušala, na začetku je bilo preveč in smo potem odvzemali, ampak je začelo funkcionirati.

[…]

Ela: Mene so zelo navdušili naglasi, kako ste se tega lotevali?

Tina: No, jaz sem z Gorenjske [smeh], tako da imam nekaj tega v sebi; na splošno sem tekom procesa ugotavljala, da imam v sebi več te "gorenjskosti", ki se mi je včasih zdela smešna, kot sem pričakovala … Vsi skupaj smo malo poskušali, dobili smo sicer tudi nekaj komentarjev, da to ni bil 'pravi gorenjski naglas', ampak v redu … Tudi to smo delali skozi improvizacije in predvsem smo morali precej nazaj jemati, ker smo pogosto šli čez.

Filip: Pri meni je bilo tako, da je bila ena prvih stvari, ki smo jih fiksirali glede mojega lika, ta njegov krč okrog ust in govor, vse je potem izhajalo iz tega.

[…]

Manca: Kaj pa vam je bilo pri procesu najtežje, s čim ste imeli težave?

Klemen: […] Občasno smo kam zaplavali, pa nismo vedeli točno, kako in kaj in kam … V takih trenutkih smo potegnili ven tekst in v njem iskali oporne točke.

Ivana: Zelo pomembno je, da mora biti vsakdo stalno pozoren na strukturo in sodelovati z vsemi drugimi pri vsem ostalem ter vse usklajevati.

 

Zapisala Manca Lipoglavšek