Prvi vtisi Borštnikovega Maribora

Gorazdov utrip

V Maribor se pripeljemo mimo približno pol milijarde reklamnih plakatov 54. Borštnikovo srečanje. Z roza ptički. Videti je, kot da nam čivkajo v pozdrav.

Na vogalu pred uredniškim fletom rahlo zdelan gospod animira rahlo zdelane marionete. Poleg njega si je nek drugi gospod prinesel mizico in na ulici prodaja svojo poezijo.

Vzdušje se ustvarja.

Takoj, ko se malce približamo gledališču, vidimo, da se ljudem naokoli nekam mudi; vsi v naglici ustavljajo eden drugega, si izmenjajo po nekaj besed

• Čuj, si srečala kaj Mojco?
• Ne, jo tudi ti rabiš? Jo kličem zdajle …
• Ma ne, jaz šibam, čao, moram še Boštjana ujet …!

in potem spet naprej. Kot atomi, ki se odbijajo eden od drugega v nenehnem gibanju. Vlada prijeten, pristen štajerski kaos.

Mi po nekaj lovljenja vendarle srečamo Mojco. Na čikpavzi, ki ni zares pavza. Ona hiti najbolj od vseh. Medtem ko se dogovarja z nami, vzporedno vodi še dva druga sestanka. Vse pred vhodom v SNG Maribor.

Predstavi se nam kup ljudi, ki si jih bežno zapomnimo, oni si nas najbrž še manj. V zraku je čutiti dinamiko, hektičnost, naelektrenost. Kakofonija glasov v misli prikliče ptičke s plakatov.

Usedemo se v Gledališko kavarno. Mimo nas divja živahen festivalski tok. Pogovarjamo se o pričakovanjih, ki jih imamo glede tokratnega Borštnika, in opazujemo mimoidoče: lepo napravljena publika, hiteči sodelavci festivala in široka paleta slovenskih gledališčnikov. Vsake toliko se kdo ustavi pri naši mizi ali kdo od nas stopi do znanca. Že zdaj je natrpano, pa se festival komaj začenja.

Vse skupaj podčrtuje Mojca, ki se sprehaja gor in dol v konstantnem tempu. In s konstantnim čikom.

Ko se ura začne bližati osmi, se odpravimo proti Narodnemu domu. Ritem nam dajejo poulični glasbeniki in mariborski promet. Skozi stranski vhod se izmuznemo noter – hvala bogu (in Mojci) za akreditacijo – in se znajdemo v posebnem svetu. Poetičnem svetu lutk, igre svetlobe in mnoštva interpretacij.

Predmetno-lutkovni brainstorming Seansa Bulgakov.

          Ooo, ooo!

          Pod Golgoto

           Matej seka prazen zrak

           ko kri poji zemljo …

Pod zemljo v Mali dvorani Narodnega doma čutimo vitalen utrip gledališča, ki bije v dodelanem ritmu glasbe. Čutimo porajajoč kolektiv. Čutimo pankovski upor. Na odru in okrog sebe čutimo Maribor.

          Vrag si ga vedi, kaj to je!

Vzdušje ustvarjamo vsi skupaj.

Čeprav se navzamemo neverjetne energije uprizoritve (in posnamemo super material za svoje prispevke), se odločimo preskočit koncert Grad gori! v KGB. (Konec koncev moramo urediti posnetke ... in napisati blog ...)

Pot nazaj nas vodi skozi zdaj že skoraj izpraznjen center mesta, mimo zabavnih reklam in osamljenih kafičev.

Zamirajoč mestni utrip poživljajo roza ptički, ki nas opazujejo s plakatov in nas vodijo nazaj proti gledališču.

Na Trgu Leona Štuklja naletimo na dva moška, ki si sredi noči pod roza-oranžnimi lučmi čez cel trg podajata frizbi.

Na vogalu pred uredniškim fletom je zdelanega lutkarja zamenjal starejši gospod s harmoniko.

Vzdušje je ustvarjeno.

 

Manca Lipoglavšek