SKE-PTI-CI-ZEM!

Refleksija o predstavi Izumitelj na zemlji

Predstava Izumitelj na Zemlji (produkcija Anton Podbevšek teatra iz Novega mesta) obeležuje 120. obletnico rojstva prvega slovenskega avantgardnega pesnika, po katerem se gledališče imenuje. Predstava poskuša prikazati revolucionarnost njegovih idej in pesništva skozi serijo abstraktnih igralskih vaj.

Začnemo pred dvorano, kjer za klavirjem sedi Sašo Vollmaier (kot Marij Kogoj, ki je Podbevška pogosto spremljal na recitalih). Ostali (Urban Kuntarič, Bara Kolenc, Leja Jurišić) med njegovim igranjem klavir razstavljajo. Je res fizična dekonstrukcija nečesa klasičnega edini način, da se prikaže upor proti pesniškim normam tistega časa? Ni, je pa najlažji in prva stvar, ki ti pade na pamet. Ideja je šibka, izvedba dobra. In to je lajtmotiv celotne predstave, ki dramaturškega in režijskega pomena pač nima.

Jasno so prikazani strah pred vojno, pred minevanjem časa, pred sočlovekom, ki pa nikoli ne zgradijo prepoznavne in jasne zgodbe ali sporočila, zato je predstava slabo berljiva. Morda k temu pripomore tudi sam način podajanja teksta (igralci govorijo eden čez drugega, drug drugemu v usta, pod vodo ...), kar pa je v samem kontekstu predstave popolnoma primerno. Gledalec sam se mora zato spustiti v ugibanje o pomenu predstave, kar se (skorajda) vedno izkaže za brezplodno in nesmiselno početje.

Kljub temu pa ogled predstave ni težaven, če odmisliš iskanje pomena. ­Ga sploh ima? Mogoče je ravno to njen pomen – da ga nima. Igralci blestijo v različnih vajah, sploh bevskanje Leje Jurišić ti sledi še po tem, ko je že davno izzvenelo. Tudi štetje Andraža Juga ima enak učinek, sploh med bitko z vodo. Glasba Marija Kogoja, ki jo v vlogi skladatelja igra Sašo Vollmaier, skupaj z zvočnimi učinki govora skozi cevi ustvarja popotopno atmosfero, ki močno spominja na Kosovelovo Ekstazo smrti (Morje preplavlja zelene poljane / morje večerne žgoče krvi / in rešitve ni in ni /…).

Vseeno pa bi predstava potrebovala drug lajtmotiv, nekaj, kar bi jo povezalo in osmislilo. A ga pač nima in zato gledalec odide zmeden ter željan kakršnekoli smiselne razlage ogledanega, ki se skriva globoko v glavah ustvarjalcev, ne pa na odru, kjer bi morala biti.

 

Nik Žnidaršič